петак, 11. децембар 2009.

Andrea: "Zahvalila sem se za ritko"


Rokometašice Krima letos navdušujejo z odlično in borbeno igro, ena od zaslužnih za ta uspeh je mlada Beograjčanka Andrea Lekić, ki si že tretje leto kruh služi v Ljubljani. Dvaindvajsetletna študentka turizma je postala prava ljubljenka navijačev in nič čudnega ni, da so ti glavni razlog, da je ostala v dvorani na Galjevici. Čeprav ji je bilo sprva težko, se je na našo deželo hitro privadila, vsekakor pa je Andrea všeč tukajšnjim navijačem in ljubiteljem športa, saj ji ženitnih ponudb ne primanjkuje. Zelo dobro obvlada slovenski jezik, na začetku pa so se soigralke rade pozabavale na njen račun in Andrea se je tako večkrat znašla v situaciji, ko je uporabljala neprimerne besede.


Andrea Lekić se je rodila 6. septembra 1987 v Beogradu, kjer je tudi preživela svoje otroštvo in mladost, vse do odhoda v slovensko prestolnico. Že kot otrok je bila polna energije in starši so jo velikokrat težko ukrotili. "Starši so me morali kot otroka vedno nadzorovati, saj sem bila zelo živahna in nemirna, kar se še danes pozna na parketu. Kljub temu sem imela običajno otroštvo in odlično družino." Izhaja iz športne družine, saj sta se tako mama kot oče ukvarjala s športom. "Mama je v srednji šoli trenirala rokomet, oče pa karate."

Andrea ni odraščala sama, ampak ji je družbo delal šest let starejši brat Miran. "Na začetku sva se veliko kregala, zdaj pa je najin odnos odličen." Andrea se ob pripovedovanju o svojem otroštvu vedno spomni tudi na svojega psa, nemškega bokserja Prinsa. "Zelo sem bila navezana nanj, in ko je poginil, je bil to zame eden najtežjih trenutkov. Star je bil devet let in že pred smrtjo je bilo nekaj mesecev izredno težkih tako zanj kot zame." Njena žalost je bila tako velika, da ni hotela niti na tekmo, ki jo je imela še isti dan, vendar so jo na koncu starši vseeno prepričali.

Brez žoge ni zanimivo


V šoli ni nikoli imela težav, še več, bila je vzorna učenka, najraje pa je imela ure športne vzgoje. "Spomnim se, da sem v osnovni šoli dobila pohvalo za najboljšo sošolko. V bistvu nikoli nisem imela težav z učenjem, le zdaj, ko študiram hotelirstvo, je malo težje usklajevati vse obveznosti. Vendar sem odločena, da bom zaključila tudi študij." Zanimivo je, da je Andrea pred rokometom kar pet let trenirala karate, v katerem ima moder pas, a je kmalu ugotovila, da to ni pravi šport zanjo, saj so ji športi brez žoge povsem nezanimivi. "Po posvetu s prijatelji sem se odločila, da se bom preizkusila v rokometu, in še danes ostajam v tem športu. Mislim, da je bila to zelo dobra odločitev."

Po osnovni šoli je obiskovala gimnazijo v Beogradu. Ker se je takrat že intenzivno ukvarjala z rokometom in bila članica srbske reprezentance, je veliko tudi izostajala, a so bili prizanesljivi do nje. "Četrti letnik sem sicer opravljala izredno, vendar sem ga končala prej kot ostali." V svoji rokometni karieri se je najprej kalila v Rokometnem klubu Beograd, nato pa je prestopila v slavni klub Radnički, kjer so jo opazili tuji klubi. Tako je Andrea kaj kmalu pospravila kovčke in se preselila v Ljubljano. To je bilo prvič, da je zapustila Srbijo, zato je bila selitev zanjo težka. "Seveda je bilo težko zapustiti družino, vendar je bilo vseeno lažje, kot če bi se morala preseliti kam dlje. Prvi trije meseci so bili zelo težki, a sem se hitro navadila, saj imamo zelo podoben jezik in tudi v klubu so me zelo dobro sprejeli. Danes sem se že povsem navadila na Ljubljano in mi je zelo všeč tukaj."Prvih deset dni bivanja v Sloveniji so jo spremljali starši, nato je ostala sama, a so kmalu sledile priprave v klubu, tako da se je zamotila in ni imela časa razmišljati o družini, saj se je morala pripraviti na izredno naporno sezono.

Najbolj privlačni so športniki


Na srečo tudi težav z jezikom ni imela, kar je veliko pripomoglo k temu, da se je hitreje navadila na nove razmere. "Nikoli nisem imela težav z jezikom, zelo dobro obvladam angleščino, prav tako se učim španščino. Tudi slovenskega jezika sem se hitro naučila, čeprav nisem obiskovala tečaja, saj to ni več stalna praksa Krima." To, da Andrea kljub odličnemu poznavanju slovenskega jezika, ni poznala vseh besed, so izkoristile njene soigralke, ki so jo večkrat potegnile za nos. "Enkrat so mi soigralke rekle, da hvala za ritko pomeni hvala za sladico, in sem jim seveda verjela. Tako sem se v neki gostilni za sladico zahvalila s hvala za ritko. Seveda so take šale običajne in se vedno smejemo na ta račun," je v smehu povedala 22-letna Beograjčanka, ki svojo družino obiskuje kar se da pogosto. "Ko imam čas, jih grem vedno obiskat. To je približno enkrat na mesec in pol, če imamo kakšen premor, pa tudi pogosteje in za dlje časa."

Teh obiskov je mlada rokometašica seveda zelo vesela, saj ji družina zelo veliko pomeni: "Oni so najbolj zaslužni za to, da sem danes tam, kjer sem. Že od začetka so me stalno spremljali in tudi danes zelo pogosto pridejo na tekme  lige prvakinj ter so zadovoljni z mojimi predstavami. Vendar jim je najbolj pomembno to, da sem zdrava." Na srečo trenutno Andrea nima težav s poškodbami, česar so vesele tako njene soigralke kot tudi navijači, med katerimi je zelo priljubljena. Navajena je že, da na tekmah in po raznih forumih dobiva ženitne ponudbe in povabila na pijačo, in vse to se ji zdi zelo zabavno. "Te stvari so zame zelo zanimive in vedno se nasmejem, ko dobim kakšno tako ponudbo. Doslej še z nikomer nisem šla na pijačo, lahko pa se kdaj zgodi tudi to. Nazadnje me je neki navijač prek foruma povabil na kavo in sem mu povedala, naj me počaka po tekmi, da se zmeniva. Sem zelo odprta oseba, tako da se lahko z mano kdorkoli pogovarja." Po njenem mnenju so najbolj privlačni od vseh fantov športniki. "V Sloveniji je res veliko privlačnih športnikov, ne samo rokometašev, vendar ne bi nobenega posebej izpostavljala."

Ostala je zaradi navijačev


Po dveh sezonah v dresu Krima pred to sezono zaradi finančnih težav ni bilo jasno, ali bo mlada rokometašica sploh ostala v Ljubljani, a se je prav zaradi navijačev odločila, da ostane. "Nikoli še nisem doživela nobene negativne izkušnje z navijači, in to je tisto, kar mi je v Sloveniji najbolj všeč, saj znajo ceniti to, kar delam. Neverjetno je, kako zavzeto navijajo in spremljajo tekme, in nikoli še nisem slišala grde besede z njihove strani. Zato so navijači največji razlog za to, da sem ostala. Tudi vodstvo kluba je bilo zelo korektno, vendar so imeli navijači odločilno vlogo pri tem, da sem se tako odločila. Zame je zelo pomembno, da cenijo moje delo in me imajo radi. Moj oče mi je rekel, da nisem profesionalna športnica, ampak čustvena."

Za uspehe krimovk v letošnji sezoni pa niso zaslužni le navijači, ampak tudi kemija na parketu, saj se igralke med sabo res odlično razumejo, kar se pozna tudi na tekmah in rezultatih. "S soigralkami se res odlično razumemo, smo vrhunska ekipa in na tekmah igramo tudi v odličnem ozračju, kar nam pomaga zmagovati. Seveda se družimo prav tako zasebno, v Ljubljani pa imam poleg soigralk tudi veliko prijateljev." Krimovke se po vzoru nogometne reprezentance na tekme vozijo z avtobusom, kjer vlada prešerno vzdušje, in tudi one rade pojejo. "Nimamo nekih posebnih pesmi, najraje pa pojemo pesmi Krima."

Najboljše palačinke


V prostem času, ki ga sicer nima veliko, se najraje druži s prijatelji, prvo leto svojega bivanja v Sloveniji pa je rada spoznavala lepote naše dežele. "Bila sem na primer v Kopru, Portorožu in Postojnski jami, ki me je navdušila, prav tako Bled. V Bohinj še nisem šla, vendar pravijo, da je zelo lep. Poleg tega grem najraje na kakšno pijačo, da se sprostim po treningu, pogledam kakšen film in nakupujem. Prav nakupovanje utegne biti včasih težava, saj se preveč sprostim in si nato dolgo časa ogledujem stvari. Največ denarja pa zapravim za kavbojke in čevlje."

Čeprav pravi, da treme pred tekmami več nima, saj je vajena pritiskov, se vseeno najraje sprošča ob glasbi. "V garderobi imamo pred tekmo vedno isto glasbo, ki je večinoma živahna. Sama nimam neke priljubljene zvrsti ali izvajalca. Vse je odvisno od razpoloženja. Ko sem prišla v Slovenijo, so me najprej naučili pesem Ne grem na kolena." Na začetku je morala Andrea tudi sama kuhati, saj v klubu še niso imeli organiziranega kosila. "Moja mami je bila na začetku zaskrbljena, ker ni vedela, kako se bom znašla in si kuhala. Vendar sem se navadila, čeprav nisem ravno izvrstna kuharica. Na meniju se najpogosteje znajdejo jedi, ki jih najhitreje pripravim, kot na primer testenine. V klubu sem znana tudi po tem, da najbolje pripravim palačinke. Soigralke me vsak teden sprašujejo, kdaj jih bom pripravila. Ko pridejo na vrsto meritve maščobe, pa količino zmanjšamo."

Poleg tega, da je odlična rokometašica, Andrea skuša opraviti tudi vse obveznosti, ki jih ima na fakulteti."Trenutno obiskujem tretji letnik hotelirstva, in odkar nastopamo v ligi prvakinj, je zelo težko usklajevati rokomet in študij. Vseeno pa načrtujem, da bom študij zaključila v letu in pol."Na športnem področju so njeni cilji jasni, in sicer Krim popeljati čim više. "Sanje vsakega športnika so osvojitev olimpijske kolajne in lige prvakinj. Upam, da bom slednje uspela doseči v Ljubljani. Po končani karieri še ne vem, kaj bi rada počela, vem le, da bi si rada ustvarila družino in bila srečna," je zaključila simpatična in zgovorna krimovka.

ekipa.org