Po dveh tednih priprav smo se s kolegicami iz reprezentance in vodstvom odpravili v Makedonijo. Tja smo prišle že 1. decembra. Skupaj z ekipami iz skupine A – Madžarsko, Romunijo, Francijo in Dansko – smo bile nastanjene v hotelu v Skopju. Časa za druženje z igralkami iz drugih reprezentanc pravzaprav ni bilo. Vsaka ekipa je imela svoj urnik, tempo priprav na prihajajoče tekme. Že prvi dan smo preizkusile novo dvorano v makedonski prestolnici. Dvorana Boris Trajkovski je prekrasna. Tudi v mestu je bilo na vsakem koraku že pred začetkom čutiti veliko navdušenje za rokomet in podporo gostiteljem tekmovanja. Te dni je Skopje izgledalo kot Evropa v malem. Ne le športniki in spremljevalci, pač pa tudi navijači so zavzeli mesto.
Že naslednji dan, 2. decembra, se je začelo evropsko prvenstvo. Zame eden največjih športnih dogodkov. Vsakdo si tam želi nastopiti, odigrati vrhunsko, braniti barve svoje države in poseči po visokem mestu. Vzdušje je bilo fantastično. Sam občutek nastopanja je enkraten. Moja filozofija pa ni takšna, da bi lahko rekla, da je važno le sodelovati! Razmišljam le o zmagah!
V skupini skupaj s Hrvaško, Nemčijo in gostiteljico Makedonijo smo vedele, da nam ne bo lahko. Cilj naše reprezentance pred prvenstvom je bil jasno postavljen: uvrstitev v drugi del tekmovanja. Prvo tekmo smo igrale proti dobro poznani reprezentanci Hrvaške. Ko sedaj gledam nazaj, sem razočarana, ker smo si na tej tekmi dovolile prevelik padec v igri, ki ga v drugem polčasu nismo mogle nadoknaditi. Nato nas je čakala Nemčija ter druga tekma v skupini.
Na tem prvenstvu sreča res ni bila na naši strani. Nesrečno smo izgubile v zadnjih sekundah tekme proti ekipi, ki je kasneje prišla celo do polfinala. Lahko vam povem, da smo bile precej na tleh. Za preboj v drugi krog bi morale premagati domačinke v zadnji tekmi predtekmovanja. Zavedala sem se težavnosti naše naloge. V dvorani nas je pričakalo 6000 "vročih" in glasnih ljudi. Polna dvorana! Skoraj vsi so navijali za Makedonke. Normalno! Veselila sem se takšne atmosfere, a na žalost smo tudi to tekmo izgubile. In to le z golom razlike! Moj splošen vtis je, da smo pogorele v želji, naredile nekaj bedastih napak v ključnih, odločilnih trenutkih.
Čeprav razočarana zaradi neuspeha in hitrega odhoda domov, sem zadovoljna s svojo igro in učinkom. Zame je bilo to evropsko prvenstvo še ena velika izkušnja, iz katere bom zagotovo potegnila kakšen nauk.
Upam, da bo moja reprezentanca na naslednjem prvenstvu podobno presenečenje, kot je bila Španija na tem, ki se je pravkar končalo.
Sedaj sem spet v Ljubljani, prvenstvo je pozabljeno. Desetega decembra sem se pridružila ekipi Krima. Zdaj je najpomembnejše, da se z mojim klubom dobro pripravimo na najpomembnejšo tekmo sezone v Franciji.
Našim navijačem, vsem bralcem in ljubiteljem rokometa želim vesel in srečen Božič ter lepe novoletne praznike.
www.rk-krim.si
decembar 2008
