Obožuje sarmo in Postojnsko jamo

Glavna vloga v rubriki Legionar je tokrat pripadla rokometašici Krima Mercatorja Andrei Lekić. Srbkinja nam je med drugim zaupala, kako so jo soigralke pred časom potegnile za nos.

Simpatično, a preprosto Beograjčanko smo zaslišali po prijateljski tekmi med Krimom in Koldingom.

Pred diktafon zurnala24.si smo tokrat v rubriki Legionar povabili srednjo zunanjo igralko Krima Andreo Lekić, ki je ena od gonilnih sil varovank Marte Bon. Beograjčanka, ki je v preteklosti nastopala za ORK Beograd, Radnički in ekipo Knjaz Miloš, se v Ljubljani odlično počuti. Čeprav je šele dobro zakorakala v dvajseta leta, nima nič proti, če bi v naši prestolnici ostala do konca kariere. Kakšna je bila njena pot na Galjevico? "Po neki tekmi v Srbiji so mi povedali, da si me je prišlo ogledat vodstvo Krima. Za mano je bila dobra sezona, takšna je bila tudi tista tekma. Sledilo je še nekaj stikov in podpis triletne pogodbe Na začetku je bilo težko, prvič sem šla tako daleč od doma, zdaj pa mi je super. V Beograd se vračam približno enkrat na mesec. Najbolj pogrešam starše," je povedala Leki, ki je v srbski prestolnici pustila tudi svojega fanta.

Zaradi dveh treningov na dan prostega časa nima ravno za izvoz. V prostih uricah najraje poklepeta s soigralkami na pijači, rada bere, gleda komedije in posluša glasbo: "Poslušam čisto vse, od domačih do tujih izvajalcev. Moj najljubši izvajalec je Sergej Četković, še posebej so mi pri srcu njegove balade," je povedala Andrea, ki ni imuna na lepote naše najljubše deželice: "V Sloveniji je name najprej vtis naredil Ljubljanski grad, sicer pa sem navdušena nad Postojnsko jamo, ki je čudovita. Tja sem pripeljala tudi starše."

Odgovor na vprašanje, kaj najraje je, za Srbkinjo niti pod razno ni bil presenetljiv: "Najraje imam sarmo. V Sloveniji pa sem se navadila jesti purana, česar v Srbiji nisem počela toliko. Kar pa zadeva moje kuhanje, v zadnjem času jedi pripravljam manj kot včasih, ko še nismo imeli organiziranega kosila. Kuhala sem vse. Mama mi je napisala recepte in mi jih poslala, jaz pa sem le kuhala. Zdaj največ pečem palačinke, ki so moja specialiteta. To lahko potrdijo tudi moje soigralke, ki so jih že vse poskusile."

	Najprej bi rada naredila nekaj s Krimom, ki mi res veliko pomeni. Lekićeva o prihodnosti

Andrea je sicer tudi študentka tretjega letnika turizma v Beogradu. Uči se špansko, z angleščino nima težav, prav tako pa lahko rečemo tudi za slovenščino, v kateri njeno poreklo izdaja le še kakšen trdi l. Vendar pa ni bilo vedno tako: "Ko sem začela govoriti slovensko, so me soigralke dvakrat ali trikrat dobro potegnile. Glede nekaterih slovenskih besed so mi dejale, da pomenijo nekaj drugega. Nisem vedela, kaj pomeni ritka, zato sem nekoč dejala hvala za ritko. Sicer pa se vsak dan zgodi kaj smešnega."

	Nisem vedela, kaj pomeni ritka, zato sem nekoč dejala hvala za ritko.

Nato smo zapustili nerokometne teme in se posvetili mali usnjeni žogi. Kakšne so Andreine ambicije v nadaljnji karieri? "Najprej bi rada naredila nekaj s Krimom, ki mi res veliko pomeni. Ve se, kaj je ljubljanska ekipa naredila v preteklih petih letih. Če bo vse v redu, ni razloga, da ne bi tu ostala do konca kariere." Lekićeva je seveda tudi srbska reprezentantka. Prejšnji mesec je bila na EP v Makedoniji in s soigralkami zasedla 13. mesto: "Srbska reprezentanca ima perspektivno ekipo, uspeha smo si morda želele celo preveč. Tudi zato smo delale napake v zadnjih minutah. Proti Nemkam, ki so bile na koncu četrte, smo imele napad za zmago, a so nam nasprotnice ukradle žogo in napredovanje v nadaljevanje po skupinah je šlo po zlu."

www.zurnal24.si

decembar 2008