Intervju z Andreo Lekić

Rokometašice Krima so se po lanskem razočaranju letos vendarle uvrstile v drugi del lige prvakinj. Med najbolj zaslužnimi za uspeh je zagotovo 21-letna organizatorka igre Andrea Lekić, saj je že v svoji drugi sezoni pri dvakratnih evropskih prvakinjah najboljša strelka ekipe. Odgovornosti, ki ji je bila zaupana s strani trenerke Bonove, se ni prestrašila in tako postala nosilka novega Krima – takšnega, ki bo lahko znova posegel po evropskem vrhu.
Na zadnji tekmi ste Nürnberg dobesedno razbili in se tako uvrstili v drugi del lige prvakinj, obenem pa se nemškemu predstavniku oddolžili za boleč poraz v lanski sezoni. Kako komentirate razplet sobotne tekme?

Vsi smo se zavedali, kako je bila tekma pomembna, zato smo se v garderobi zmenili, da bomo igrali več kot maksimalno. Takšne tekme so definitivno najtežje. Mislim, da smo v obrambi odigrali maksimalno vseh šestdeset minut in pred fantastično publiko zasluženo zmagali.

Dosegli ste sedem zadetkov, skupno v tej sezoni pa že 40, kar vas uvršča na tretje mesto lestvice strelk. Ste pred sezono pričakovali, da boste med najboljšimi evropskimi igralkami?

Pred sezono je bil moj cilj, da s Krimom pridemo v drugi del tekmovanja, tako da o tem, koliko golov bom zadela, nisem preveč razmišljala. Zdaj smo v drugem krogu lige prvakinj, jaz pa tretja na lestvici. Recimo, da zame skoraj ne more biti bolje. S sezono sem veliko bolj zadovoljna kot z lansko. Lani namreč nisem bila tako izkušena, eno leto pa veliko pomeni. Mislim, da sem dokazala, da lahko dobro igram.

V letošnji sezoni ste glede na lansko pokazali viden napredek. Komu ali čemu pripisujete zasluge za takšen rokometni razcvet?

Definitivno je bil potreben čas. Če pridete iz srbske lige zagotovo rabite eno leto, da se navadite na takšne pogoje kot jih imam v Krimu. Prvo leto sem takoj prevzela veliko breme, saj so se izkušenejše igralke poškodovale, jaz pa sem takoj prišla na mesto prvega organizatorja igre. Za moj razcvet se lahko zahvalim starejšim igralkam, kot so Derepasko in Frešer, igralkam, ki danes igrajo tu z mano in seveda trenerju Čotarju.

V ekipi Krima izvajate sedemmetrovke in igrate večino igralnega časa. Trenerka vam očitno zaupa.

Z veseljem sprejemam dano odgovornost. Nositi takšno breme, takšno odgovornost, pomeni, da trenerka verjame vame. Trenutno svoje delo dobro opravljam in upam, da bo tako tudi v naprej.

Kako je delati pod vodstvom Marte Bon? Bi jo lahko primerjali s kakšnim trenerjem iz preteklosti?

Pod vodstvom Bonove treniramo sproščeno. Zagotovo sem sedaj prvič srečala trenerko, ki tako zaupa vame. Zaradi tega sem tudi na igrišču sproščena. Sicer sem bila tudi lani, vendar je bila to šele prva sezona v ligi prvakinj in je bilo zaradi tega nekoliko težje. Sedaj sem malo bolj izkušena, zaradi tega pa tudi bolje igram. Trenerjev med sabo ne bi nikoli primerjala, saj je vsak trener različen, vsak ima svoje boljše in slabše strani.

Mislite, da je bila menjava trenerja pred sezono dobra poteza?

Tega ne bi komentirala. Lani so bile igralke malo starejše, zdaj so pa mlajše in zaradi tega igramo hitreje. Pomembno je, da igramo moderen, hiter rokomet in to danes zmaguje. Predvsem je imela lanska ekipa težave s poškodbami in to je bil velik problem.

Ali je za boljše predstave kriva tudi menjava dvorane? Še lani ste nastopali v hali Tivoli, letos ste se vrnili na Kodeljevo. Kje vam je ljubše igrati?

Vsi pravijo, da je Krim dvakrat osvojil ligo prvakinj na Kodeljevem, zato sem bila tudi vesela, ko sem slišala, da se vračamo nazaj. Atmosfera na Slovanu je vedno razgreta, saj imamo kontakt z navijači. Ljubše mi je igrati na Kodeljevem, čeprav lahko v Tivoli pride več gledalcev.

Kako se v ekipi ujemate s starejšimi soigralkami?

Z vsemi se odlično razumemo. Vse igralke so me lepo sprejele, atmosfera je sproščena, vse smo vesele, kadar zmagujemo in upam, da bo tako še naprej.

Za Krim poleg vas nastopa tudi vaša rojakinja Sanja Damnjanović, ki je h Krimu prišla pred sezono. Vam je v Sloveniji sedaj kaj lažje, ko imate ob sebi rojakinjo s katero se lahko pogovarjate o dogodkih v Srbiji?

Prvih nekaj mesecev mi ni bilo lahko. Prvič sem šla iz Srbije v kakšno drugo državo in sem zato potrebovala dva, tri mesece, da se navadim na takšne pogoje kot jih imam sedaj. Ko je prišla še Sanja sem se res še bolj sproščeno počutila in lahko povem, da imam odlične pogoje. Ljudje so res prijazni, tako da sem se lažje navadila na vse tukaj.

Srbska ženska rokometna reprezentanca je po dolgem času zopet zaigrala na EP, kjer pa ji še ni uspela vidnejša uvrstitev. Kako ocenjujete lastno reprezentanco in kakšni so cilji vaše generacije?

Evropskega prvenstva v Makedoniji res nismo najbolje končali. Tri tekme smo izgubile po veliki smoli, saj so odločale tri ali štiri žoge. Imamo dobro reprezentanco in upam, da bomo imele kakšno pomembno vlogo v evropskem rokometu.

Slišim, da tudi zelo lepo govorite slovensko. Kako poteka učenje našega jezika?

Učenje poteka odlično. Najbrž mi gre res dobro, saj vsi pravijo, da sem se hitro naučila in sem s tem zadovoljna. To mi je bilo res pomembno.

Športniki s področja bivše Jugoslavije, ki nastopajo v Sloveniji, se redko naučijo našega jezika. Ali ste se za učenje slovenščine odločili, ker so vam tako naročili v klubu, ali ste odločitev sprejeli prostovoljno?

Sama sem tako hotela. V klubu nimamo profesorja, baje je bil tri ali štiri leta nazaj, zdaj pa ga ni več. Mislim, da sem se brez njega dobro navadila in kot kaže imam talent za jezike. Govorim tudi malo angleško in špansko.

januar 2009

www. sport-tv.si