среда, 18. мај 2011.

Andrea Lekić: V Ljubljani puščam srce


Značaj rojene zmagovalke. Športnica po duši in srcu ter načinu življenja. Danes 23-letna Andrea Lekić je v Krimu pustila globok pečat, a odhaja. Sanj v Ljubljani ni uresničila.
Andrea Lekić: V Ljubljani puščam srce
Vsaj tistih sanj po osvajanju lovorik. Evropskih pač. Sanje za zdaj ostajajo sanje beograjske rokometašice, na katero mnogi stavijo, da bo kmalu najboljša na svetu. Prvo ime ženskega rokometa. Žal jo je najboljši slovenski klub "izpustil" iz rok, odhaja k hudemu konkurentu Györiju. Kot pravi, se ji zdi, da lahko tam prej uresniči svoje sanje.
Po štirih sezonah odhajate iz Krima, čeprav se je vaša pot začela strmo dvigovati prav tu. Čemu ta odločitev? 
Razlog za takšno odločitev tiči v tem, da s Krimom nisem mogla osvojiti naslova v ligi prvakinj. Györi ETO ima boljšo finančno konstrukcijo in prek njega vidim več možnosti, da se mi izpolni največja želja. Potem ko sem se lani odločila za še eno leto v Krimu, smo se dogovorili, da odidem, če v tej sezoni ne pridemo na vrh. Sedaj želim preizkusiti novo okolje, predse postaviti nov izziv. Upam, da bo Madžarska pomemben naslednji korak v karieri.

Bili ste ljubljenka občinstva, lahko bi celo rekli zvezda ob imenih, kot so Ljudmila Bodnjeva, Marina Vergeljuk, Jelena Grubišić itd. Ste se počutili tako? 
Ne, ne, niti pod razno ne. Sebe ne doživljam tako. Enostavno sem bila takšna oseba, kot sem. Le Andrea, in nič drugega. Po sobotni tekmi s Krko sem videla, da so me res sprejemali takšno, kot sem in da me imajo radi. Težko najdem prave besede za te krasne občutke. Tisto, kar sem dala navijačem in bližnjim okoli sebe, je moje srce.
Glavni razlog za odhod je, da lahko pri Györiju uresničim sanje.
Na Madžarskem boste le ena izmed mnogih. V Györu je krog igralk najvišjega svetovnega kova širok. Vas ne skrbi, da ne bi igrali? 
Se strinjam, da bo velika konkurenca. Mora biti, če hočeš uspeti. Zanesljivo ni igralca na svetu, ki bi lahko odigral tekmo 60 minut brez nihanj, na konstantno visoki ravni. Zadovoljna sem s tem, da bom v vrhunsko organiziranem klubu, med igralkami, ki v svetovnem rokometu pomenijo mnogo. Dovolj mi bo, da odigram ponujene minute vrhunsko. Ni me strah konkurence, gledam le to, kako bomo skupaj tekmovali in dosegali vidne rezultate. Z veseljem odhajam tja.

Vas tudi napovedan prihod novega trenerja ni prepričal, da bi ostali v Krimu? 
Ne, enostavno nisem razmišljala v tej smeri. Želela sem zamenjati okolje in poskusiti nekaj novega. Prvi razlog za odhod je, da sem zadovoljna s ponudbo in vizijo Györija. Glavni dejavnik pa, da tam podobno razmišljajo kot jaz. Tudi oni bodo vse naredili, da končno osvojijo ligo prvakinj. To me je vodilo k tej odločitvi.

Ste v Ljubljani dosegli/naredili, kar ste si želeli po prihodu iz Beograda? 
Sem. V tem obdobju sem igralsko napredovala. V Ljubljano sem prišla še ne stara 19 let, brez izkušenj, zato sem lahko zadovoljna s tem, s čemer se poslavljam. Vem, da je bil prihod v Krim najboljša poteza v karieri. Za mano so štiri nepozabna leta. Dobila sem dovolj izkušenj, bila blizu polfinala. Krimu v prihodnje želim veliko sreče in da spet kmalu naredi kakšen rezultat, saj to potrebuje slovenski rokomet kot tudi rokomet na Balkanu. Vsem krasnim ljudem in soigralkam želim vse dobro. In upam, da se ne bomo srečali pred polfinalom.
Polfinalisti lige prvakinj so imeli boljšo konstrukcijo ekipe in igre.
Kaj je šlo narobe v Evropi? Bili ste tako blizu polfinalu, pa ni šlo? 
Prva stvar je bila poškodba Dragane Cvijić, ki je močno vplivala na naš rezultat. Dragana je bila naša ključna igralka v obrambi in napadu. Nismo imeli dolge klopi, kot radi rečemo. Preostale ekipe so razpolagale z večjim številom enakovrednih igralk. Vseh tekem nismo odigrali tako, kot bi lahko, tudi brez Dragane bi morali igrati boljše. Ekipe, ki so se prebile v polfinalu, so imele bolšjo konstrukcijo ekipe in igre.
Na zadnji tekmi niste zadrževali solz. Vam je bilo v tem trenutku žal odločitve, da odhajate? 
Ni mi bilo žal. Moram priznati, da je bila tekma s Krko zame čustveno najtežja tekma v dresu Krima. Nosila sem najljubši dres, za mano so stali najboljši navijači, z mano so igrale prijateljice, ne le soigralke. Z njimi sem delila dobro in slabo. Treba se je bilo posloviti od vsega tega. To je najtežje. Moram naprej, stremeti k novim ciljem, a res mi je bilo hudo. Kar so naredili navijači, pa je nekaj, česar nikoli ne bom pozabila.

To pomeni, da se povsem poslavljate od Slovenije? 
Nikakor. Slovenija je moj drugi dom. Semkaj se bom verjetno vračala pogosto, saj imam prijatelje, ki jih bom zelo pogrešala. Upam pa, da se mi bo uspelo prvič se vrniti že konec junija, saj bi se zelo rada odzvala povabilu Uroša Zormana in obiskala njegov poletni tabor za otroke v Savudriji.
Maja Mastnak
Foto: Vid Ponikvar/siol.net

Нема коментара: